Končno sem prišla k prijateljici. Zunaj je bilo zelo mrzlo, jaz pa sem prišla peš do nje. Bila je zima. Ko mi je odprla vrata je opazila, da me zebe in zato hitro ponudila čaj. Nad njeno idejo sem bila zelo navdušena. Je pa imela star električni štedilnik. Zato smo dolgo čakale da je voda zavrela.

Tako smo vmes dolgo klepetale. Povedala mi je da se ji je njen vrelnik za vodo ravno prejšnji dan pokvaril in da je v nabavi novega. Prejšnji je bil bele barve in se je hitro videlo če je bil umazan. Povedala mi je da ima v mislih kakšnega črnega ali pa inox. Prav tako se ji je zdelo da je bil prejšnji premajhen, saj bi si želela večjega. Tako bi lahko tudi zavrela več vode za kuhanje pašte, saj se ji velikokrat mudi, ko pride iz službe domov, nato pa more hitro hitet naprej po opravkih.  Vsekakor mi je razložila, da svojega prejšnjega zelo pogreša saj se je dosti navadila delat z njim. To mi je tako zavzeto razlagala, da je pozabila da smo še vedno čakale, da voda za čaj na električnem štedilniku zavre. Tako sem jo potihoma opomnila in ji pokimala z glavo proti loncu, ki je brbotal. Nasmejale smo se ona pa je hitro vstala ter odstavila posodo z vrelo vodo in vanjo potopila 3 vrečke čaja. Tako smo počakale da se je čaj dokončno naredil in klepetale naprej. Zaupala mi je še nekaj težav, ki jih ima v službi ter prosila za nasvet.

Večer smo zaključile še z obujanjem spominov še iz časov ko smo še skupaj študirale. Bilo je že kar nekaj let nazaj od kar se poznamo. Tako naju je čaj pogrel in hkrati obudil spomine. …