Od nekdaj sem imela željo postati vzgojiteljica, ali varuška a mi žal to ni uspelo. Nisem se vpisala v potrebno šolo in tako za nekaj časa, ko sem študirala druge stvari pozabila na to. Morala sem se izšolati i n v času šolanja, sem kasneje dobila priložnost, da pa bi lahko bila občasna varuška, ki bi čuvala otroke le ob točno dogovorjenih dnevih.

Namreč varstvo je potrebovala moja teta, ki je imela restavracijo in za vikende so imeli največ dela. Ponudila sem se, da sem lahko jaz varuška za vikende. Ker je moja teta bila vedno poštena in pravična me je poklicala na kratek sestanek, da se seveda vse dogovoriva. Lepo mi je bilo, ko sem vedela, da bom končno lahko varuška in priznam, da nisem pričakovala plačila. Hotela sem pomagati zastonj.

Ko pa sva se dobile, pa je začela govoriti kako in kaj, kakšna sta otroka, kdaj potrebuje varstvo in če sem zadovoljna z plačilom, ki ga predlaga. Kako sem bila vesela, sprva sem se upirala plačilu, ker mi je bilo tako prav, saj sva vendarle bile v sorodstvu, pa mi je hitro povedala, da to nima nobene povezave, da potrebuje, da bo varuška zanesljiva in ji bo zaupala in nikakor zaradi sorodstva ne misli, da me ni potrebno plačati, le bolj brez skrbi je bila, ker mi je lahko zaupala. 

Res mi je bilo biti prvič varuška, še bolj sem ugotovila, kako zelo sem si ta poklic želela, uživala sem v mlajši družbi otrok, skupaj smo se igrale, hodile na sprehode, pogledale kakšno risanko in že je bil čas, da grem domov. Ne rečem, da varuška ni nima težkega dela, pa še kakšno odgovornost nosi, to so le otroci, ki potrebujejo varstvo, nego, toplino, skrb in še in še. Rada sem varuška moji otrokom moje tete in prva moja izkušnja je še samo prebudila večjo željo, da bi postala varuška tudi drugim otrokom, da bi to bil moj poklic.