Lahko ste še tako prijazni in pozorni in mislite, da je to smisel življenja, a na žalost vas lahko ravno zato zajame depresija, ker ne živite zase, ampak za druge ljudi. Veliko ljudi to spozna pravi čas in začne živeti, nekateri ljudje pa se zgubijo, ker mislijo, da morajo neprestano ugajati, ubogati, poslušati in pomagati. Ti ljudje so najbolj bogi in ranljivi in teh ljudi nobeden ne posluša, enostavno so vsi navajeni, da oni bodo vedno tu, ko jih boste rabili, te ljudi pa čas uniči in depresija pri teh ljudeh je pogosta.

Ti ljudje so dobri ljudje, življenje jih je naučilo, da morajo ubogati, da ne smejo nasprotovati, da morajo biti tiho in ugajati. Kako težko je tem ljudem živeti, še sami ne čutijo, ker si ne dovolijo in enostavno se prepričajo, da so srečni, ko pa se jim začne svet počasi podirat, potem pri teh ljudeh nastopi depresija. Kajti niso navajeni, da se zgubijo in da jih začnejo ljudje ogovarjati, da za njih niso več v lepi luči in da jih odvržejo kot smet. To je za te ljudi nekaj najslabšega, kajti oni morajo biti v očeh drugih dobri, ko pa jih ti ljudje zavržejo nimajo več za kaj živeti in depresija je tista, ko padejo na dno. 

Potem imajo dve izbite, ali se smilijo sami sebi, ali pa se poberejo in končno začnejo živeti zase, za svoj smeh, za svojo srečo, za svoje veselje, za svoje trenutke. To je čas, ko jih lahko depresija pokoplje ali pa jih zbudi. Ti ljudje si zaslužijo priložnost, da začnejo živeti, kajti do zdaj so živeli za druge, drugi pa so jih izkoriščali, zato je depresija ozdravitev in svoboda, le videti morajo tako in to začutiti, da je to luč na koncu tunela za njih in da je depresija njihov nov začetek življenja, kjer bodo dihali svoj zrak, brez pomoči drugih in da to zmorejo.